Velja, da je treba obisk veterinarja povezati s pozitivnim doživetjem. Tako boš iz mladiča naredil psa, ki bo sodeloval in dopustil, da ga bo mogoče v resnem primeru hitro in optimalno oskrbeti.
Ta cilj je mogoče doseči na primer z rednimi obiski veterinarja v prvem letu starosti, pri katerem psa samo stehtajo ali pa ga brez vzroka in posledic preprosto postavijo na mizo za pregled, ti pa pri tem psa nagradi s priboljškom ali igračo. Tako bo pes že od vsega začetka povezal obiske pri veterinarju s pozitivnimi doživetji in ne s slabim počutjem.
Pogovori se s svojim veterinarjem, kdaj so takšni obiski mogoči.

Pomembno: psi, ki prihajajo od odgovornega vzreditelja, so svoje prvo cepljenje že prejeli, preden boš ti mladiča vzel s seboj domov.

V prvih tednih življenja dobi pasji mladiček določeno stopnjo odpornosti z zaščitnimi protitelesi od svoje matere. Ko ta zaščita proti koncu obdobja sesanja popusti, predstavlja cepljenje edino varno metodo, s katero preprečujemo bolezni, ki bi ga lahko življenjsko ogrozile, ali pa vsaj omilimo njihov potek in s tem preprečimo trpljenje in po možnosti tudi visoke stroške zdravljenja.
Poleg tega so cepljenja namenjena zaščiti celotne populacije živali. Kajti samo, če je cepljenih več kot 70 odstotkov psov, je mogoče preprečiti izbruh hudih nalezljivih bolezni.
Poleg tega se lahko nekateri povzročitelji prenašajo tudi iz živali na človeka (tako imenovane zoonoze) in so nevarne za ljudi, ki so v stiku s psom. Za optimalno zaščito je potreben popoln osnovni program imunizacije v prvih dveh letih življenja.

Večinoma pasje mladičke prvič cepimo pri 8 tednih starosti. Ponovimo ga pri 12 in 16 tednih. Zaščita običajno nastane po 7 dneh. Po 1 letu cepljenje ponovimo, nato cepimo vsake 3 leta.
Za steklino je nujno mladiča cepiti med 12 in 16 tednom starosti. Cepljenje je potrebno ponoviti še dvakrat v presledku 1 leta. Če smo se držali roka, se potem psa cepi vsake tri leta.

Obvezna in priporočena cepljenja preprečujejo zlasti naslednja obolenja:
Hepatitis: Je virusna bolezen psov, ki prizadene jetra, oči in ledvice.
Leptospiroza: Je bakterijska bolezen sesalcev, ki jo povzroča Leptospira interrogans. Zbolijo lahko tudi ljudje. Prenašajo jo glodavci in druge živali, ki bakterijo izločajo z urinom.
Parvoviroza: Je virusna bolezen psov, za katero so značilni nenaden izbruh, depresija, visoka telesna temperatura, bruhanje, driska, dehidracija in visoka smrtnost.
Pasja kuga: Je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki prizadene celoten organizem. Znaki so povišana telesna temperatura, depresija, neješčnost, kašelj, bruhanje in driska. Nato se še živčni znaki, kot so krči in paraliza.
Steklina: Je virusna bolezen sesalcev, ki se skoraj vedno konča s smrtjo. Zbolijo lahko vse vrste sesalcev, tudi človek. Prenaša se z ugrizom okužene živali, saj se virus izloča s slino.

Odstranjevanje notranjih zajedavcev je zelo pomembno, ker lahko ti povzročijo nepopravljive poškodbe črevesne stene, zaporo črevesja in celo smrt. Poleg tega lahko žival oslabijo, ji jemljejo življenjsko pomembna hranila in glede na vrsto zajedavca prizadenejo oz. napadejo tudi druge organe.
Prvo odpravljanje notranjih zajedavcev je treba opraviti že pri dveh tednih starosti, saj se mladiči lahko z glistami okužijo že pred rojstvom in pozneje z materinimi mlekom. Mladičkom damo pasto prvič pri starosti 2 tednov in nato še trikrat v razmiku 14 dni do 8 tedna.

Do starosti 6 mesecev jih preventivno razglistimo enkrat mesečno, nato v presledkih 3-4 mesecev. Pomembno je, da pred vsakim cepljenjem psu najprej odpravimo zajedavce.
Tako imunski sistem bolje odreagira na cepivo in dosežemo večjo stopnjo zaščite. Za časovno shemo oz. načrt odpravljanja notranjih zajedavcev se lahko posvetuješ s svojim veterinarjem.

Pomembna je tudi preventiva, torej redno pospravljanje iztrebkov v parkih in urbanem okolju ter ustrezna higiena domačega okolja in seveda higiena samega psa.
Obstajajo različne možnosti, kako dati psu sredstva proti notranjim zajedavcem. Na voljo so tako tablete kot tudi paste in emulzije, ki jih lahko lastnik doma sam da psu v gobček.

Vsako sredstvo ni primerno za vsako starost psa in za vsako vrsto zajedavca. Pri izbiri pravega sredstva ti bo z veseljem pomagal tvoj veterinar.

Obstaja mnogo zunanjih zajedavcev, ki živijo na koži in pasji dlaki. Med zunanjimi zajedavci so najbolj poznane bolhe, ki poleg neprijetnosti lahko povzročijo tudi hudo obliko alergijskega vnetja kože, in seveda tudi klopi. Nekajkrat manjše od bolh so pršice, ki tudi lahko povzročajo hude alergijske reakcije. Ko jih naš kuža absorbira v prebavni trakt, imunski sistem reagira na same pršice ter na beljakovine v njihovih iztrebkih. Rezultat je srbenje in vnetje kože.

Posebno pozornost je treba pri zunanjih zajedavcih nameniti klopom. So zelo nevarni zajedavci, ker prenašajo povzročitelje nevarnih bolezni, kot so: borelioza, erlihioza, babezioza (piroplazmoza) in še nekatere druge redke bolezni.
Bolhe so aktivne vse leto in spadajo med najpogostejše povzročitelje kožnih težav pri psih. Prenašajo nekatere bakterijske in virusne bolezni, ki so nevarne za ljudi, znane pa so tudi kot prenašalke pasje trakulje, s katero se lahko okužijo psi, mačke in tudi ljudje.

Nujno je temeljito preverjanje kože in pasjega kožuha ter dosledno preventivno zdravljenje za kvalitetno zaščito tvojih hišnih ljubljenčkov. Za preventivo in zdravljenje so na voljo številni izdelki z različno namembnostjo, zanesljivostjo in apliciranjem.
Tvoj veterinar ti bo z veseljem pomagal pri izbiri ustreznega izdelka.